Govorili smo s Sinišo Drobnjakom, košarkarskim trenerjem in vodjo dobrodelnega projekta »Življenje je košarka«. Projekt se izvaja od leta 2009, glavna naloga pa je spodbujanje integracije oseb z motnjami v duševnem razvoju (MDR)* v sodobno družbo. Siniša želi skupaj z ekipo skozi košarko preprečiti stigmatizacijo ljudi z MDR in njihovo odrivanje na rob družbe.
Najprej čestitke za enajst let delovanja dobrodelnega projekta. Kako je do ideje sploh prišlo?
Najlepša hvala. Tudi moj prijatelj Uroš iz Kranja, ki ima Downov sindrom, je velik ljubitelj košarke in ko sem še aktivno igral košarko za KK Triglav, nas je vedno spodbujal in ob vsaki priložnosti ob polčasu je rad vrgel na koš. Po eni tekmi sem mu rekel, da bo nekega dne tudi on igral košarko in to se je tudi zgodilo. Največja zahvala gre Boštjanu Nachbarju, ki je omogočil, da na njegovem košarkarskem kampu organiziramo revijalno tekmo med Varstveno delovni center (VDC) Kranj in VDC Koper. V tistem času je bilo to nekaj povsem novega za našo družbo in okolje.
Kaj vam osebno pomeni, ko ta čudovit šport približate osebam z MDR?
Motivacijo za nadaljnje delo v košarki. Njihovo veselje na treningih in tekmah mi daje energijo, ki jo nato prenašam na otroke v šolah, ki sodelujejo v tem projektu.
Na revijalnih tekmah igrata tudi Boštjan Nachbar in Smiljan Pavić, oba nekoč vrhunska košarkarja. Predstavlja to nekakšno dodatno motivacijo za sodelujoče?
Vsekakor. Onadva sta tudi glavna ambasadorja tega projekta. Kasneje so se priključili tudi ostali košarkarji. Na zadnjih tekmah sta bolj v vlogi trenerja, saj smo v igro vključili učence, ki pridno sodelujejo v tem projektu. Vrhunski igralci so tudi zgled tem šolskim otrokom, tako tudi lažje prebijamo meje predsodkov.
Kakšno stopnjo MDR vključujete v vaš program? Se srečujete s kakšnimi težavami v komunikaciji?
To prepuščam strokovnim delavcem VDC-jev, saj oni najbolje poznajo svoje varovance. Se pa skoraj za vsakega najde prostor, konec koncev nekateri pridejo na trening tudi samo navijati. Na tak način dela se privadiš, saj obenem spodbujamo integracijo in sprejemanje drugačnosti. Seveda so težave, projekt ne teče idealno brez težav. Sproti jih rešujemo, na treningu sta prisotna eden ali dva učitelja športne vzgoje in dva ali trije strokovni delavci VDC. Še preden se trening prične se posvetujemo, da ne bi prišlo do nepotrebnih težav. Če pa pride, pa se tudi s tem takoj soočimo, ne puščamo nerešeno.
Na kakšen način jim približate pravila in njihovo razumevanje?
Enostaven in preprost način. Pomembno je, da skozi zabavne vaje osvojijo elemente košarke (vodenje, podaje in met). Običajno vaje potekajo v parih, tako da si pomagajo med seboj. Učenci tudi s pomočjo strokovnih delavcev VDC-ja izvajajo vaje z velikim zagonom in občutkom odgovornosti. Osebe z MDR pa znajo to ceniti in vračajo z neverjetno ljubeznijo, gre za neprecenljive izkušnje za vse akterje v projektu.
Kako se športniki soočajo z zmagami in porazi?
Bolj čustveno, zato je načelo projekta, da rezultat ni v ospredju. V tej posebni košarki so zmagovalci vsi. Zmage se bolj veselijo kot običajni ljudje, poraze pa tudi težje prenašajo. Ampak na to je treba biti pripravljen, poskušam jih vedno motivirati, da gledajo naprej in da se iz poraza vsaj nekaj naučijo.
Kakšni so kratkoročni in dolgoročni načrti? Nameravate aktivnosti še dodatno razširiti po Sloveniji?
Projekt je dobrodelen in se izvaja po vnaprej zasnovanem načrtu dela. Seveda pride do kakšnih sprememb, saj si vsi skupaj želimo, da je nekaj novega v tem procesu dela. Ampak to se izvaja brez pritiskov. Pomembno je, da vsi skupaj uživamo pri tem.
Za razširitev projekta je potreben dodaten čas, ki pa ga na žalost nimam, saj imam dosti dela z žensko košarko, ki jo vodim tu v Kopru. Če projekt ostane v tem okviru še dolgo časa, bom zadovoljen. Pred kratkim me je kontaktiral Miloš Šporar, da bi tudi on izvajal tak projekt na svojem koncu Slovenije. Rade volje mu bom pomagal s kakšnim nasvetom. Zame je to velik uspeh, da tudi drugi prepoznajo v mojem delu priložnost, da se razširi v druge kraje Slovenije.
Bi za konec radi še kaj dodali?
Če imate možnost vključiti osebe z MDR v košarko ali drugi šport, naredite to. Zama je modrost vrlina, osreči me kot nobena dobrina. Vsaj probajte, mogoče se vam bo zdelo, da ste naredili majhen korak, za osebe z MDR pa je to nekaj velikega.
* Motnje, za katere je značilna pomembna omejitev tako intelektualnega delovanja kot prilagojenega vedenja, ki se kaže v pojmovnih, socialnih in praktičnih spretnostih prilagajanja.
Foto: www.bokinachbar.net
