Generacija košarkarjev, rojenih leta 2006 in mlajših, se je pod vodstvom selektorja Danijela Radosavljevića še na tretjem zaporednem velikem tekmovanju veselila medalje. Na evropskem prvenstvu 2024 na Finskem in lanskem svetovnem prvenstvu v Švici je Slovenija osvojila bronasto medaljo, tokrat pa je stopila na najvišjo stopnico in se pred izjemnimi navijači veselila fantastičnega uspeha – naslova evropskih prvakov. S tem je prehodila pot, ki je ne zaznamujejo le odlični rezultati, temveč predvsem način, kako je bila prehojena.
Ko je ta skupina slovenskih mladeničev pred leti prvič stopila skupaj, si verjetno nihče ni mogel predstavljati poti, ki jo čaka. Danes je jasno, da ne gre zgolj za skupino nadarjenih košarkarjev. Gre za generacijo, ki je v treh zaporednih letih osvojila tri medalje na največjih mednarodnih tekmovanjih in se zapisala med najbolj uspešne v zgodovini slovenske in evropske mladinske košarke.
Vrhunec triletnega obdobja je predstavljalo domače evropsko prvenstvo v Stožicah. Pred domačimi navijači so fantje dobili priložnost, da svojo zgodbo zaključijo na največjem možnem odru. Kljub nekaterim odsotnostim, poškodbam in specifičnim pripravam je ekipa ves čas verjela vase. Že od prve tekme prvenstva je bilo jasno, da slovensko reprezentanco krasi nekaj posebnega. Fantje so igrali drug za drugega. Delili žogo, prevzemali odgovornost, se borili za vsako izgubljeno žogo in ostajali povezani tudi v najtežjih trenutkih.
Mark Padjen je bil izbran za najkoristnejšega igralca prvenstva, ob njem se je v idealni peterki znašel še kapetan Urban Kroflič. A kot poudarjata sama, najboljši igralec EuroBasketa v Ljubljani je bila Slovenija.
Prav ekipni duh je bil ena največjih odlik te reprezentance. Ko je bilo potrebno doseči koš, je stopil v ospredje eden izmed posameznikov. Ko je bilo potrebno garati v obrambi, je stopila skupaj celotna ekipa. Vsak igralec je sprejel svojo vlogo, vsak je prispeval svoj del k uspehu. Njihova največja moč ni bila v posameznih statistikah, temveč v povezanosti, zaupanju in prepričanju, da lahko skupaj premagajo vsak izziv.
Naslov evropskih prvakov so osvojili Lovro BOLHAR, Mark CIPERLE, Lovro FAGANEL, Samed GROŠIĆ, Vit HRABAR, Urban KROFLIČ, Lovro LAPAJNE, Aljaž MENIČ, Mark PADJEN, Filip PETKOVSKI, Bine PLUT in Leon ZDRAVKOVIĆ.
Selektorju Danijelu Radosavljeviću sta pri delu pomagala pomočnika Boštjan Šifrar in Teddy Delač. Za telesno pripravo igralcev sta skrbela David Drame in Anže Zdolšek, vlogo zdravnika je opravljal Tadej Jug, fizioterapevt je bil Luka Trtnik in vodja reprezentanc mlajših starostnih kategorij Mirko Jurjavčič. V reprezentančnem štabu sta bila še predstavnik za odnose z javnostmi Grega Brezovec ter urednik družbenih omrežij Matej Kadak.
Na poti do naslova prvakov mladi Slovenci niso navduševali le z igro, temveč tudi s pristopom. Ne glede na rezultat so ostajali zvesti svoji identiteti. Ko je bilo najtežje, so pokazali značaj. Ko je bilo potrebno potrpeti, so pokazali potrpežljivost. Ko je bilo potrebno stopiti korak naprej, so pokazali pogum.
Sedem tekem, sedem zmag! Slovenija je bila prepričljivo najboljša reprezentanca evropskega prvenstva do 20 let v Ljubljani. V skupinskem delu je brez težav premagala Češko (77:54), Izrael (90:77) in Romunijo (95:51), v izločilni fazi tekmovanja pa po vrsti Belgijo (88:61), Turčijo (90:72), po pravi srhljivki v lepotici prvenstva Francijo (91:89) in v velikem finalu deklasirala še Srbijo (84:65).
Reprezentanca se je večkrat znašla pred zahtevnimi preizkušnjami, a je vsakič znova našla odgovor. Prav v najpomembnejših trenutkih prvenstva je pokazala največ mirnosti, samozavesti in zrelosti. Lastnosti, ki so krasile to generacijo od njenega prvega velikega tekmovanja naprej. Zato ni naključje, da je ta generacija svojo mladinsko pot zaključila na vrhu Evrope.
In prav takšne ekipe navijači hitro vzamejo za svoje. Slednji so spisali posebno poglavje te zgodbe. Iz tekme v tekmo je bilo v Stožicah več energije, več glasov in več navdušenja. Mladi reprezentanti so na domačem prvenstvu v Stožicah dobili podporo, ki si jo vsak športnik lahko samo želi.
Vsak aplavz po borbeni obrambi, vsak vzklik ob zadeti trojki in atraktivni potezi, vsako skandiranje Slovenije. Vse to je ustvarjalo posebno vez med polnimi tribunami in igriščem. Fantje so navijačem dali razlog za ponos, navijači pa so reprezentanci vračali energijo, ki jo je nosila skozi prvenstvo.
Mnogi izmed teh fantov so kot otroci na tribunah spremljali svoje košarkarske vzornike, letos pa so pred polnimi Stožicami postali vzorniki novi generaciji slovenskih košarkarjev.
Rezultati bodo ostali zapisani v statistikah in zgodovinskih pregledih. A največja vrednost te generacije je nekaj drugega. Pokazala je, kako daleč lahko pride ekipa, ki verjame vase. Kako močne stvari lahko nastanejo, ko posamezniki postavijo kolektiv pred osebne interese. In kako veliko lahko pomeni igranje za grb, državo in soigralce. Ne glede na to, kaj prihodnost prinaša posameznikom, je ta generacija že pustila pečat. Posebna vez, ki se je spletla med fanti, strokovnim štabom in navijači, bo prav gotovo ostala za vedno. Za vedno pa bo ostala tudi generacija velikih sanj. Generacija velikega srca. In generacija, na katero bo slovenska košarka še dolgo ponosna.
Ob zgodovinski bronasti medalji z lanskega svetovnega prvenstva fantov do 19 let je tokratna zlata kolajna že 16. slovenska medalja na evropskih prvenstvih mlajših starostnih kategorij in sedma zadnje selekcije pred vstopom v člansko konkurenco. Hkrati je to četrta zlata medalja Slovenije na prvenstvih do 20 let.
VSA EVROPSKA PRVENSTVA REPREZENTANCE DO 20 LET
Prvo srebro so fantje osvojili leta 1998 v Trapaniju, ko se je prvenstvo igralo še do 22. leta starosti. Sledila sta dva naslova evropskih prvakov v tej kategoriji, in sicer na Ohridu leta 2000 in v Brnu leta 2004. Uspeh z osvojeno zlato medaljo so fantje ponovili tudi v koronskem letu 2021 v Heraklionu, ko se je prvenstvo sicer odvijalo po turnirskem sistemu. Pred točno dvajsetimi leti se je slovenska reprezentanca do 20 let v Izmirju veselila bronastega odličja, leta 2024 v poljski Gdynii pa srebrnega.
