Po dveh neugodnih operacijah križnih vezi je slovenski košarkar Zoran Dragić v pretekli sezoni v Trstu spet našel pravi stik s košarko. Velika želja je ponovno igranje v Evroligi, saj verjame, da je tam sposoben igrati na najvišji ravni. Z dobro igri pri nemškemu Ulmu, si lahko odpre vrata. Tudi vrata do olimpijskih iger v Tokiu 2020.
V intervjuju za Sportal Dragić sprva opiše izbiro med zdajšnjim nemškim prvloligašem in Cedevito Olimpijo, kamor ga je vabil Sani Bečirović. »Za Ulm in Lakoviča sem se odločil. Poznam ga. Za klub sem vedel le to, da je Jaka Klobučar igral tam, on mi je povedal, da je dobra sredina. Poleg tega imam do začetka januarja tudi možnost izhoda, če se pojavi ponudba evroligaškega kluba.«
Za Cedevito Olimpijo je bil Goranov mlajši brat kratkomalo prepozen, pretehtala pa je tudi želja po Evroligi. »Ko smo se pogovarjali, so v Španiji in Italiji še igrali zaključek prvenstva. Nihče še ni šel na trg. Rekel sem, da moram počakati na to, kaj se bo zgodilo zunaj. Pri Olimpiji niso mogli več čakati in so šli na drugo pot ter podpisali sodelovanje z drugimi igralci. V Olimpiji bi prav tako moral ostati do konca sezone. Morda je pretehtalo tudi to, da si želim v Evroligo. Vem, da lahko tam z lahkoto igram. Vedno sem bil del Evrolige. Poškodbe so naredile svoje. Spet moram od začetka, da vidijo. Lani sem imel v Trstu dobro sezono.«
Zoran Dragić, ki je v slovenskih srcih vedno imel posebno mesto, je imel v preteklih letih hude težave z desnim kolenom, ki so mu močno zagrenile življenje in njegovo košarkarsko pot. Po dveh prestanih operacijah in dolgi odsotnosti od parketa, Zoran pravi, da se počuti dobro. Še vedno pa je prisotna mentalna bolečina. »Potrt sem bil. Ko sem v Turčiji izvedel, sem se zjokal. Vedel sem, kaj me čaka. Prvič je bilo drugače, ker je bilo na novo. V drugo sem vedel, kaj vse bom moral spet prestati. Garal sem, da sem prišel nazaj. Odrekal sem se. Družine ni bilo zraven. Izolirati sem se moral. O tem želim čim manj govoriti, a je to del mene, tega se zavedam,« pripoveduje Dragić, ki ga je druga zaporedna poškodba dobesedno zbila na tla.
Na vnovičnem začetku poti ne izključuje tudi lige NBA. »Nikoli ne reči nikoli. V NBA so šli tudi pri 33 letih. Če bi imel možnost, bi šel. Ne obremenjujem se. Evroliga ima prednost. Želim se vrniti nazaj. Vem, da sem sposoben igrati, zlasti, ker vidim, kdo igra v njej. Počasi mora iti gor.« Tudi takrat, ko sta prek luže prvič zaigrala s svojim bratom, meni, da bi lahko ostal. »Pravilno sem se odločil. Pripravljen sem bil. Na zadnji tekmi sem to dokazal, ko sem dobil priložnost. Smolo sem imel, ker nisem mogel ostati v Miamiju. Danes bi bil še vedno v ligi NBA. Tisto poletje je Gogi podpisal petletno pogodbo, Dwyane Wade enoletno, Hassan Whiteside štiriletno. Zaradi vsega so prekoračili dovoljen proračun in so morali plačati luksuzni davek. Nato so začeli sekati. Dva, tri so odpustili, tri, štiri zamenjali. Takrat sem bil z reprezentanco. Dejali so mi, da je 15 odstotkov možnosti, da bom igral. To je bilo premalo, da bi tvegal. Vedel sem, da sicer lahko igram. V ligi NBA je takšna politika. Včasih ni pomembno, kdo je boljši in kdo ne.«
Kot edini od Bratov Dragić, ki bo ostal v reprezentanci, pravi da so olimpijske igre velika želja. »Želja vseh nas je, da bi zaigrali na olimpijskih igrah. Če nam to uspe, bi bilo super. V kvalifikacijah bo težko. Upam, da se bodo vsi odzvali in bomo poskusili priti na olimpijske igre.«
