Enajsto slovensko poglavje v NBA

Uroš Vezonik

Slovenija bo po nekaj letih v ligi NBA znova imela tri igralce, saj se bo precej bolj znanima Goranu Dragiću in Luki Dončiću v dresu Denver Nuggetsov pridružil še Vlatko Čančar.


Nabor iz leta 2017 je eden tistih na katerega navijači Nuggetsov gledajo nekako s prezirom. Pogosto ga označujejo kot madež nad sicer impresivnim seznamov izborov, ki so jih v zadnjih letih izvedli Denverjevi odgovorni možje s Timom Connellyem na čelu. Na tem naboru so namreč z Utah Jazzom zamenjali izbor, ki je Jazzom prinesel odličnega Donovana Mitchella, Nuggetsi pa so izbrali Tylera Lydona, igralca, ki je po igralnem položaju in sposobnostih zelo podoben Treyu Lylesu, ki so ga isto noč izbrali dobre pol ure pred tem. Dve sezoni kasneje ni več nobeden od njiju v postavi Denverja. V tem trenutku pa se kaže, da ta nabor morda le ni bil tako katastrofalen, kot deluja na prvi pogled. Že lani je zablestel Monte Morris, ki so ga tisto leto izbrali kot 51., letos pa je preko velike luže v Kolorado prišel še zadnji pridobljeni igralec tisto noč – Vlatko Čančar.

Od Kopra do Denverja

Čančar je svojo košarkarsko pot pričel na obali, v domačem Kopru. Že tam je nekoliko odstopal od vrstnikov, njegov nenadni vzpon pa se je začel po prestopu v Olimpijo. Tam je neverjetno hitro napredoval v vseh segmentih igre, velik korak je naredil v fizičnem razvoju, mati narave pa mu je podarila tudi dolge roke, ki košarkarjem pridejo še kako prav. Kmalu je postal nosilec igre reprezentanc mlajših selekcij, kjer je igral tudi s starejšimi. Prve članske minute si je še kot mladinec nabiral na posoji pri Škofji Loki, nekaj priložnosti pa je dobil tudi pri Olimpiji. Pod okriljem agenta Miška Ražnatovića je odšel v srbsko ekipo Mego Lekš (zdaj Mega Bemax), ki slovi po odličnem delu z mladimi igralci. V zadnjih petih letih je tako sproducirala kar 10 igralcev izbranih v ligo NBA. Ob koncu prve sezone za Mego je v slovenskih medijih odjeknila novica, da je Čančar podal svojo prijavo na “draft”. Po precej mešanih mnenjih slovenskih privržencev, se je kaj kmalu zaradi poročanja ameriških medijev uveljavilo prepričanje, da Čančar bo izbran. Tisto noč na draftu, glede na kasnejše komentarje, skoraj nobeden od prisotnih predstavnikov medijev, niti tisti ki izrecno pokrivajo Nuggetse, ni vedel kdo natančno je Vlatko Čančar. Pa čeprav je igral za isto ekipo kot Nikola Jokić, ki je zablestel ravno tisto sezono.

Nekaj mesecev kasneje si je “slovenski kiborg”, kot so ga poimenovali Američani že pridobil precej več spoštovanja. Poleti 2017 je bil namreč poleg Dončića, Dragića, Randolpha in Prepelića ravno Čančar tisti, ki je pomembno prispeval k osvojitvi naslova evropskih prvakov, predvsem v obrambi. Na polovici naslednje sezone se je preselil v španskemu prvoligašu Burgosu, kjer je končal tudi lansko sezono. Za Denver je že lani poleti solidno odigral poletno ligo, še precej bolj pa se je izkazal letos. Očitno dovolj, da si je priboril tudi prvo NBA pogodbo, ki jo je avgusta letos sklenil z Nuggetsi. Ta mu bo v prvih dveh letih navrgla dobra 2.5 milijona dolarjev, ekipa pa lahko podaljša pogodbo še za tretje leto, vredno 1.8 milijona.

Obramba, met, kaj še?

Kot je predsednik košarkarskih operacij moštva Tim Connelly povedal pred sezono: “Vlatko bo presenetil veliko ljudi“. Ni dvoma, da ima nevaren met za tri točke. Večino svoje kariere je za tri metal nekje v visokih 30 % oz. nekaj malega čez 40. V zadnji sezoni za Burgos je bil sicer le 32.7 %, a je to razumljivo, saj je dodal veliko mišične mase. Že v tej sezoni in po dolgem poletju namenjenem napredku bi se odstotek znova moral dvigniti nekje blizu 40. Ni namreč skrivnost, kako delaven je Vlatko, zato ne gre dvomiti v to, da je pred krstno sezono veliko pozornosti namenil tudi metu za tri točke.

Obramba pa je zagotovo tista stvar, ki Vlatku prinaša največjo vrednost v ligi. Ni eden tistih, ki bi skakal pod stropom, ko gre blokirati nasprotnika. Njegova lateralna hitrost je dobra, a ni nič posebnega. Razpon rok je soliden. Seveda ima dobre fizične predispozicie, ampak najbolj impresivni so njegov obrambni košarkarski IQ, neustrašnost in dejstvo, da je velika gora mišic. Ima potencial, da se razvije v igralca, ki lahko pokrije vseh pet pozicij. Takšna raznovrstnost je ključna v vsaki obrambi, Nuggetsi pa še posebej potrebujejo dobrega obrambnega igralca na položaju krila.

Njegova raznovrstnost pa ni omejena samo na obrambo. Tudi napadalna igra je več kot le met za tri točke. Lahko prebija igralce z driblingom, z dobrim delom nog prihaja do lahkih košev v igri s hrbtom, zaradi dobre mobilnosti pa tudi zaključuje visoke “lob” podaje. Ni realno pričakovati, da bo takoj postal osrednja točka Denverjevega napada, toda zaenkrat kaže, da se odlično ujema z njihovo napadalno shemo, kjer se vse vrti okrog Jokića. Precej velikega verjetnost je, da v letošnji sezoni še ne bo dobil veliko minutaže. Kot že videno v preteklosti Nuggetsi mlade igralce pogosto pošljejo v razvojno ligo. Preko te poti sta nazadnje pomembno vlogo v ekipi dobila Monte Morris in Torrey Craig. To leto je pomembno predvsem, da se Čančar navadi na sistem igre in tekmovanja v povsem novi državi.

Pred sezono je tudi sam dejal, da nima prevelikih pričakovanj in da bo šel dan za dnem, trening za treningem. Vsekakor ima mentaliteta in atribute, da si naredi ime v NBA. Od njega ne bi bilo pošteno, da se pričakuje, da bo novi Jokić, toda glede na pretekle dokaze o zrelih odločitvah, trdem delu in konstantnem napredku, za zadnji Denverjev nebrušen diamant obstaja le ena pot – navzgor.

Foto: NBA

Sorodne objave