V luči nedavno končanega kadetskega evropskega prvenstva smo zanimiv pogovor opravili s trenutnim selektorjem slovenske izbrane vrste do 16 let, Dejanom Gašparinom.
Gašparin, ki prihaja iz Deskel, je svojo trenersko pot že tekom študija na ljubljanski Fakulteti za šport pričel pri članskem moštvu Birokrata, kjer je opravljal vlogo pomočnika trenerja. Kasneje je deloval v mladinskih pogonih Parkljev, Nove Gorice, Krke in Maribora. Letos gre že za deveto leto, odkar je pričel sodelovati v reprezentančnih selekcijah mlajših kategorij. Precej izkušenj ima tudi v članski konkurenci, saj je kot glavni trener vodil ekipe Nove Gorice, Maribora in Lastovke. Trenutno kot zunanji sodelavec deluje na košarkarski zvezi, kjer bdi nad razvojem slovenskih talentov, obenem pa opravlja tudi vlogo selektorja kadetske reprezentance.
S koncem evropskega prvenstva se je zaključilo naporno in dolgo poletje za letošnjo generacijo kadetskih reprezentantov. Kako bi ocenili njihov razvoj skozi vse letošnje reprezentančne akcije?
Fantje so tudi letos, kot vsa leta do sedaj, dali skozi res naporne in intenzivne priprave v mesecu juliju in začetku avgusta. Pred tem pa smo se skozi celo leto srečevali na Nacionalnih programih, ki so bili bolj pregledne narave, z določenimi pa smo vsak ponedeljek delali individualno. Napredek fantov od začetka sezone, pa do konca priprav je zelo velik. Tukaj gre predvsem zahvala klubskim trenerjem in klubom, ki fantom omogočajo kvalitetne treninge in razvoj. Igralne izkušnje na top nivoju v tej starostni kategoriji najbolj pridobijo skozi pripravljalne tekme in seveda tekme na prvenstvu, ki so neprimerljive z igralnimi izkušnjami na državnem nivoju. Vse je veliko bolj intenzivno in fantje morajo tisto, kar prikažejo v domači ligi v 30 minutah, strniti v 5–10 minut. Vendar kot sem že dejal, klubski trenerji so tisti, ki fante izoblikujejo in razvijejo, na nivoju reprezentance pa jih moramo predvsem povezati in uigrati.
Kaj pa rezultatsko, ste pričakovali, da boste letos posegli po višjih mestih?
Odkrito rečeno smo si zelo želeli zmagati tisto 4. tekmo, ki bi nas vodila med 8 najboljših. Od tam naprej bi nam namreč bila odprta vsa vrata. Žal se nam ni izšlo. Srbi so nas na koncu premagali na moč. Kljub vsemu pa vztrajam pri tem, da v kategoriji U16 rezultat ne sme biti prvo in edino vodilo. Tukaj se namreč fantje šele začnejo konkretno izoblikovati. Iz dečkov postajajo moški, preskok pa je enormen. Biološka starost naših reprezentantov je v primerjavi z večino evropskih držav veliko nižja in že tu se pojavlja prvi, vendar ne edini razlog, da ne moremo držati neke rezultatske konstante. Prepričan sem, da tudi vsi fantje določenih reprezentanc niso ravno toliko stari, kot jim piše v potnem listu, ampak to je stvar drugih. Glavno vodilo je, da naši perspektivni posamezniki dobijo bogate izkušnje, se razvijajo in obenem tudi začutijo pripadnost našemu grbu, ponos in mravljince, ki ti gredo skozi telo, ko igra naša himna ter da jim na vsaki tekmi srce bije za Slovenijo. Prav je, da smo v A diviziji. Ravno tako je prav, da vidimo, da lahko pariramo najboljšim. Nikakor pa glede na trenutno stanje ne moremo postavljati rezultata v ospredje. Določene reprezentance so pred prvenstvom skupaj tudi po dve leti.
V slovenski javnosti se je nekako uveljavilo prepričanje, da v prihajajočih generacijah primanjkuje kvalitetnih visokih igralcev. Menite, da bo Slovenija v prihodnosti imela težave na položajih 4 in 5?
Mogoče nam primankuje klasičnih centrov, ker teh fantov enostavno ni, če pa jih že uspemo dobiti v košarko, se zelo redko kdo razvije v pravega igralca. Razlogov za to je veliko in bi o njih lahko razpredali cel dan. Če si eden v generaciji in te vsi ujčkajo, da bi le postalo nekaj iz tebe… gre hitro lahko kaj narobe. Za pozicijo 4 pa se ni za bati. Mislim da je tukaj ogromno igralcev, ki lahko igra na tem igralnem mestu. Problem je le trend, ki se uveljavlja zadnje čase. Ko strokovnjaki govorijo fantom, ki imajo npr. 202cm, da s to višino pa že ne bodo mogli igrati pod košem, da morajo igrati zunaj itd… Zaradi takšnih bedarij izgubimo marsikaterega igralca, saj namesto da bi se razvijali na svoji naravni poziciji in imeli osnovno znanje tako za igralca pod košem kot za zunanjega, začenjajo razmišljati samo o metu za tri točke, bežijo od kontakta in se izogibajo postavljanju blokad. V Sloveniji imamo živ dokaz, da lahko igralec, ki ima manj kot 2m igra pod košem oz. na poziciji 4 ter je lahko pri tem izredno uspešen tudi brez izrazitega meta iz razdalje. Igral je tako v NBA kot tudi v Evroligi, le v glavi je imel razčiščeno, kakšne so njegove prednosti in jih s pridom izkoristil.
V izjavi po prvenstvu ste dejali, da je za mlade igralce v Sloveniji problematičen prehod iz mladinske v člansko košarko. Kaj vidite kot razlog za takšno situacijo in ali imate morda v mislih kakšne ideje za izboljšavo?
Razlog poznamo vsi. Pri članih je pač rezultat v prvem planu in članski trenerji so pod neprestanim pritiskom uprav, da bodo zamenjani v kolikor jim ne bo uspelo zmagovati. Dati priložnost mladim je velik izziv, kajti realnost je takšna, da določeno obdobje bodo zagotovo deficitarni v igri (govorim o 1. SKL in višje). Klubi bi, če že drugače ne vidijo smisla v dajanju priložnosti mladim, lahko videli priložnost v zaslužku ob odhodu igralca. Mislim, da poznamo že kakšen primer, ko fant pri nas ni mogel dobiti prave priložnosti, po odhodu v tujino pa se je nato prodal na najvišji nivo. To, da takšni talenti, ki so v Evropi med top igralci, pri nas ne morejo dobiti članskih minut v 1. SKL, je sramota za vse nas. To, da naši fantje odhajajo v Srbijo, od tam pa dalje namesto da bi jim bili slovenski klubi odskočna deska, je tudi skregano z zdravo pametjo. Glede na to, da se razmišljanje samo od sebe verjetno ne bo spremenilo, bi morda bila ustrezna kakšna sistemska rešitev. Sam sem razmišljal o tem, da bi morda klub bil obvezan nameniti skupno vsaj 25 min tekme mlajšim od 19 let (lahko enemu, dvema, trem), po drugi strani pa so tudi »podarjene« minute lahko dvorezni meč pri razmišljanju današnje mladine. Tistemu, ki je pravi talent v vseh pomenih besede, bi koristile. Tistim, ki so namišljeni talenti, pa bi definitivno škodile. Težko je biti pameten, ni pa tudi prav, da samo gledamo obstoječo situacijo.
Po zgodbi o uspehu Luke Dončića se je začel pojavljati trend zgodnjih odhodov mladih slovenskih košarkarjev v tujino. Zadnji med njimi je šele 14-letni Jan Vide, ki je prav tako kot pred njim Samar, Duščak in Klavžar odšel v Real Madrid. Kako pa vi gledate na to?
Trend Španije je neverjeten in zagotovo posledica Dončićevega uspeha. Ampak Dončić je fenomen, to ljudje pozabljajo. Verjamem, da če ti na vrata potrka Real in te želi v svoje vrste težko rečeš ne. Verjetno pa se ti fantje ne zavedajo, da so eni izmed mnogih, ki jih pripeljejo in da se podajajo v sredino, kjer neprestano poteka prikrit boj za mesto nad množico nadpovprečnih. O tem koliko jih vsako leto NE uspe nihče ne poroča. Ampak takšni primeri so še v redu. Povabi jih vrhunski klub z vrhunskimi pogoji in imajo možnost, da uspejo, čeprav tudi tam ni vedno vse tako idealno kot izgleda. Problem je vse ostalo kar se dogaja. Starši plačujejo, da gredo njihovi otroci v Španijo. Dajejo po več tisoč evrov za šolnine samo zato, da lahko rečejo, da je njihov otrok odšel v Španijo. Pripravljeni so poslati svojega 13, 14 ali 15-letnega otroka 1500 km stran, da bi uresničili svoje oz. otrokove sanje, ker Luka je pa v Španiji uspel. Če bi se vsi ti združili in vložili ta denar v individualne trenerje in trenerje za telesno pripravo, ter podpirali en razvojni klub, bi zagotovo dobili več. Ampak to so odločitve posameznikov in ni moje, da sodim njihovo razmišljanje. Vse skupaj pa je po drugi strani tudi posledica tega, da v Sloveniji ne vidijo pravih zgledov, kako je nekdo iz lastne košarkarske šole zaigral za člansko ekipo in uspel.
Vas mika, da bi se kdaj trenersko preizkusili tudi v tujini?
Nikoli ne reci nikoli, vendar trenutno o tem ne razmišljam.
Foto: KZS/www.alesfevzer.com, FIBA/www.fiba.basketball
