Beno Udrih je sicer za večino ljubiteljev košarke en boljših slovenskih igralcev, a bil skozi svoja leta na vrhuncu vseskozi grajan zaradi nenastopanja za reprezentanco. Udrih, ki se uradno še ni upokojil, je v intervjuju za Sportal razkril marsikatero- tudi reprezentančno skrivnost.
»Slovenija je imela niz izjemnih košarkarjev, ki so bili razpeti med letnikoma 1977 in 1985. Ob takšnem talentu bi morali nekaj doseči. Bi, če bi se poenotili. Žal pa je prepogosto vsak poskušal storiti nekaj sam, trenerji, ki so bili sicer dobri, pa posameznikom niso mogli dati jasnih nalog. Politika. Le politika. V ozadju so bili menedžerji, ki so odločali, kdo bo igral in tudi koliko bo igral,« pojasnjuje Udrih.
»Nikoli nisem kazal s prstom na posameznike. Tudi zdaj ne bom. Tudi na vse tiste, ki so trdili, da ne želim igrati za reprezentanco. Naj enkrat za vselej pojasnim, da sem vedno želel igrati za Slovenijo. Izjema je le ena reprezentančna akcija, ko sem osebno življenje postavil pred košarko. No, ko pa sem igral za izbrano vrsto, sem poslušal negodovanja soigralcev. Enega je motilo to, drugega ono … A nihče se ni bil pripravljen izpostaviti, da ne bi komu stopil na prste. Nikoli nismo stopili skupaj kot ekipa. To me je izrazito motilo. Še danes me. Predvsem zaradi tega, ker so bile težave, nad katerimi so soigralci negodovali, rešljive. Zato sem se tudi oglasil. Toda nihče ni stopil na mojo stran,« razkriva nekdanji reprezentant, ki si je nedolgo nazaj že priskrbel ameriški potni list.
Udriha je motila tudi neambicioznost košarkarske zveze. »Žal se je slovenska reprezentančna miselnost spremenila, ko je moja generacija svoje mesto že prepustila mlajšim. Slovenija je danes evropski prvak. Super! Vsa čast Dončiću in Dragiću. Toda imamo eno kolajno. Lahko bi imeli tri ali štiri. Da, tako dobri smo bili. Zakaj? Tudi zaradi slovenske miselnosti. Gre za majhno državo, v kateri se hitro prilagodimo ali pa se sprijaznimo z določenimi stvarmi. Spominjam se, ko sem na Roglo prihajal kot prvak v ligi NBA. V sebi sem nosil zmagovito miselnost. Ko sem sedel med soigralci in jih gledal, sem uvidel, za kako neverjetno dobre posameznike gre. “Zdaj pa res lahko nekaj osvojimo,” sem si dejal. Že nekaj minut pozneje me je doletela hladna prha. Na prvem sestanku s trenerjem je postalo jasno, da je naš cilj uvrstitev v drugi del prvenstva. Zakaj? Da nam pozneje mediji ne bi očitali neizpolnjevanja ciljev. To me je žrlo,« še priznava Beno.
Photo: Slovenske Novice
