Čeprav so se po nepričakovanem porazu proti reprezentanci Italije, Srbi poslovili od Eurobasketa in so bile govorice o odstopu Svetislava Pešića močno prisotne, pa 73-letni strokovnjak očitno ostaja v sedlu.
Pešić se zaveda, da Srbija ni upravičila pričakovanj, a hkrati ne išče izgovorov in je ponosen na proces v katerega je bil vpet z igralci. “Letošnje evropsko prvenstvo je potekalo prvič po petih let, sprožilo pa je ogromno zanimanja. Splošna ocena javnosti je, da gre zahvaljujoč udeležbi velikega števila vrhunskih igralcev, ne le iz lige NBA, po kakovosti najmočnejše evropsko prvenstvo doslej. Priča smo izenačevanju kakovosti, da ‘majhne’ košarkarske države napredujejo, favoriti vse težje dosegajo zmage, presenečenj ni bilo. Turnirski sistem tekmovanja je oster in dovolj je bilo nekaj več kot 10 ‘slabih’ minut, da ves vloženi trud ostane brez nagrade v obliki uvrstitve, ki smo jo vsi, igralci, člani strokovni štab in ljudje iz zveze pričakovali. To je za nas veliko razočaranje in vsi smo še vedno zelo žalostni,” razmišlja prekaljeni košarkarski strokovnjak, ki je v nadaljevanju dodal: “Vedno bom poudarjal vzdušje, tovarištvo in povezanost, ki so jo igralci zgradili med seboj tako na pripravah kot predvsem na tekmovanju. To poudarjam kljub temu, da smo se soočali s poškodbami in boleznimi, nekateri igralci pa sploh niso odpotovali na evropsko prvenstvo. Na turnirju so manjkali Bjelica, Avramović in Bogdanović, ki so morali na operacijo … Milutinov in Marinković zaradi bolezni nista igrala na več tekmah, Nedović pa je zaradi poškodbe predčasno končal nastop na EP.”
Pešić poudarja, da ga za prihodnost srbske reprezentančne košarke ne skrbi. “Imamo vse, Lučića, Kalinića, Nedovića, pa tudi Bjelico in Bogdanovića, ki ju iz znanih razlogov ni bilo. Jedro reprezentance sestavljajo igralci generacije 1994 in 1995, ki so prestali vse nivoje reprezentančnih selekcij – Jokić, Micić, Milutinov, Gudurić, Jaramaz, Davidovac, Ristić, Dobrić, Avramović, nato Marinković in nekaj kandidatov s seznama kvalifikacijskih oken. Prihaja tudi veliko novih mladih igralcev, ki bi morali zagotoviti kontinuiteto – Simanić, Petrušev, Pokuševski, Koprivica, Smailagić, Trifunović, Jović, Đurišić…”
Če so ga nekateri po nedavnem neuspehu že odpisali, pa Pešić še ne meče puške v koruzo. “Privolil sem in sprejel povabilo (op. ur. vrnitve v reprezentanco) kot izziv, da pomagam ne le k uspehu reprezentance, ampak k splošnemu dvigu ugleda naše košarke v Evropi in svetu. Ni prvič, da so me kritizirali in zmerjali. To se je dogajalo že prej, na Eurobasketu 2001 v Istanbulu, nato pa na svetovnem prvenstvu v Indianapolisu 2002. Tukaj in zdaj se ni zgodilo nič novega, medtem ko smo še zmagovali v Pragi, nato pa še v Berlinu.”
Pešić je zaključil z besedami: “Da sem povsem jasen, svojim načelom, metodam selekciji igralcev in sodelavcev se ne bom nikoli odrekel. Analiziral bom in bom vedno pripravljen sprejeti drugačna mnenja in predloge, ostal pa bom zvest ljudem, katerih cilj je le košarka.”
