Pred začetkom ameriške univerzitetne lige NCAA smo se pogovarjali z talentiranim slovenskim branilcem Matejem Kavašem, ki ima za sabo že štiri odlična leta v dresu univerze Seattle, v letošnji sezoni pa bo zaigral za Nebrasko v konferenci Big Ten, ki velja za eno najmočnejših sploh.
V Sloveniji ste od nekdaj veljali za velikega talenta, vendar ste te do Amerike ostali v Jančah. Ponudb zagotovo ni manjkalo, v igri je od malega verjetno bila že Olimpija. Kaj vas je prepričalo, da do odhoda nikoli niste zamenjali kluba?
Najprej bi povedal, da sem svojo košarkarsko pot začel v košarkarski šoli Uniona Olimpije. Pozneje sem se zaradi določenih okoliščin doma (bolezen očeta) ter usklajevanja šolskih in športnih obveznosti (obiskoval sem gimnazijo Bežigrad) preselil v drugi mestni klub, KK Janče, kjer sem se počutil odlično, imel sem dobre pogoje za napredek, veliko svobode v igri. Pri Jančah smo sicer pri članih igrali v 3. SKL, a bili zmeraj v vrhu lige, pri mlajših selekcijah pa smo v 1.SKL ligi zmeraj dosegali odlične rezultate. V moji zadnji sezoni smo se z mladinsko selekcijo U19 uvrstili med štiri najboljše v državi. Klubu, soigralcem in trenerjem sem za vse to zelo hvaležen. KK Olimpija je od mojega 15. leta naprej ponovno izražala željo po moji vrnitvi v ta klub, a sem do odhoda v ZDA kljub temu ostal v KK Janče. Vseeno sem v tem obdobju večkrat sodeloval tudi s KK Olimpijo, z njimi sem se kot posojen igralec iz Janč v mlajših kategorijah udeleževal raznih turnirjev, tudi Evrolige za mlade.
Stanje v Stožicah je letos nekoliko drugačno. Po prihodu Cedevite v klub so se precej dvignile ambicije in apetiti kluba. Kako pa zdaj gledate na situacijo? Bi se po tej sezoni vrnili v Slovenijo in zaigrali za Cedevito Olimpijo?
Veseli me, da se v Stožicah zopet igra močna evropska liga, kot je Eurocup. To bo definitivno dvignilo gledanost s strani košarkarskih privržencev, saj bodo v Stožice prihajale močne evropske ekipe.
Kar se tiče mojega igranja za Cedevito Olimpijo, pa je sedaj morda še prezgodaj o tem govoriti, želim iti korak za korakom, trenutno je pred mano zadnja NCAA sezona, ki bi jo želel zaključiti čim boljše in predvsem brez poškodb. Po tem pa bom videl, kam me bo pot odpeljala. Igranje v domačem okolju, pred ljudmi, ki te poznajo, ima vsekakor določene prednosti, je pa res, da je košarka danes »globalni« šport, v katerem moraš biti pripravljen na vse in v vsakem trenutku. Kakorkoli, vse puščam odprto, nikoli ne veš, vsekakor pa ne bo vse odvisno od mene. Kar nekaj let sem že od doma, zato ima dejstvo, da bi igral v Ljubljani, blizu družine in prijateljev, kar velike prednosti.
Pot športnega študija v ZDA je uspešno dal skozi tudi vaš brat Andraž. Je prav on tisti, ki vas je navdušil nad to opcijo?
Res je. Andraž, ki je ravnokar imel odlično sezono v prvi ligi v Latviji in bil tam tudi šesti najboljši strelec lige, me je navdušil za NCAA, ko je igral na univerzi Harding. Sam je imel odlično NCAA kariero. Negove tekme, ki so bile pred nabito polno dvorano sem gledal doma pozno v noč. Že od nekdaj sem si želel igrati v NCAA in sem zelo vesel, da se mi je želja uresničila. Poleg odličnih košarkarskih NCAA spominov imava obadva tudi že zaključene študije v ZDA.
Zaradi poškodbe lahko letos igrate dodatno leto univerzitetne košarke, t.i. »redshirt year«. Ste vpisali tudi magistrski študij ali je fokus to leto samo na košarki?
Dodatno leto v ZDA želim kar se da čim boljše izkoristiti. Glede na moje ne ravno nedolžno poškodbo lansko leto (počena golenica) sem ocenil, da bi bil takojšnji prehod v profesionalno košarko po letošnjem zaključku študija prehiter. V profesionalno košarko želim preiti maksimalno pripravljen. S prihodom v Nebrasko sem po moji oceni storil velik korak v tej smeri. Prepričan sem, da mi bodo okoliščine, kot so vrhunske možnosti treniranja, ena najkvalitetnejših NCAA konferenc v ZDA, vrhunski trener z NBA izkušnjami, igranje pred polno dvorano s 16.000 gledalci, v moji zadnji NCAA sezoni dale tisto, kar bo še dvignilo moje košarkarsko znanje. Prav tako sem se vključil v podiplomski magistrski študij, ki ga želim enkrat v prihodnje tudi zaključiti.
Ekipo bo od letos vodil sloviti Fred Hoiberg, predtem trener Chicago Bullsov, ki je pripeljal dobre okrepitve z vami na čelu. Kakšni so ekipni cilji?
Res je, Fred Hoiberg je tukaj izjemno spoštovana osebnost, tako s trenerskimi kot tudi igralskimi izkušnjami iz lige NBA. Pripeljal je res dobre igralce, veliko tako imenovanih 4-star recruitov (kar pomeni, da so jim že v času highschoola napovedovali igranje v NBA v prihodnosti), tako da je že na vsakem treningu prava borba za minute na igrišču. Ekipne cilje še niso točno določili, dejstvo je, da smo povsem nova ekipa (14 novih igralcev). Definitivno je tudi nam cilj, tako kot skoraj vsaki NCAA ekipi, da se uvrstimo na »March Madness«, zaključni turnir NCAA lige.
Po štirih letih bivanja ste že praktično pravi Američan. Kako pa je bilo na začetku? Se je bilo težko privaditi na povsem drugačen način življenja?
Na začetku ni bilo lahko, moral sem se privaditi na njihovo hrano in njihov način življenja. Vse skupaj so mi olajšali soigralci, s katerimi smo skupaj 24h na dan in so tudi moji najboljši prijatelji. Anekdot je kar nekaj… Ena zanimivih je iz gostovanja v Nashvillu, ko smo se dan pred tekmo odpravili v restavracijo in kjer se je eden od soigralcev želel pošaliti na račun trenerja. Z namenom, da bodo do igralcev bolj darežljivi in ustrežljivi, se je natakarjem zlagal, da je tisti dan, ko smo obiskali restavracijo, trenerjev rojstni dan. Restavracija je tako trenerju pripravila pravo proslavitev, prišel je tudi majhen band, ki mu je zapel vse najboljše, prinesli so mu tudi torto in sveče. Ko mu je band začel igrati, je trener »ponorel« in zahteval, naj se vse skupaj prekine. Več kot očitno je bilo, da mu ta šala dan pred tekmo ni bil niti malo všeč… Po prihodu domov je igralec, ki je »organiziral to šalo«, moral odslužiti svojo kazen naslednje jutro ob 5h zjutraj na stadionu… Kakorkoli, za nas ostale igralce je bilo vse skupaj super; postrežba in hrana.
Univerzitetni šport je v Ameriki zagotovo nekaj posebnega. Kako bi opisali svoj status športnika na šoli?
Status košarkarja je v ZDA nekaj posebnega. Ljudje te prepoznajo ne samo na univerzi, temveč te ustavljajo, ogovarjajo, se slikajo s tabo itd. pravzaprav po celem mestu, včasih celo tudi v drugih krajih širom države. Kot športniki imamo na univerzi kar nekaj »privilegijev«, kar se tiče hrane, štipendije, opreme in ostalega. A vseeno, študent-športnik je najprej dolžan izpolnjevati študijske obveznosti, imeti določen nivo ocen, da lahko zaigra na tekmah.
Tribune so na tekmah NCAA praktično vedno zasedene, vaša dvorana v Lincolnu zdaj celo sprejme blizu 16000 gledalcev. Predstavlja to dodaten pritisk?
Res je, Američani obožujejo NCAA ligo, ki je po mnenju mnogih, sploh v mesecu marcu povsem v ospredju popularnosti, celo bolj popularna od lige NBA. V Nebraski obožujejo košarko, na vsaki domači tekmi je dvorana praktično nabito polna, ne glede na nasprotnika. Meni osebno to ne predstavlja dodatnega pritiska. Prav nasprotno, menim, da najbolje igram prav takrat, ko so dvorane nabito polne in to sploh, ko igramo v gosteh.
Iz Nebraske je bil letos po dvajsetih letih znova izbran košarkar v ligo NBA, Isaiah Roby bo letos tako soigralec Luke Dončića. Tudi vi razmišljate o prijavi na NBA nabor?
V Nebraski so veseli in ponosni, da je bil na naboru izbran Isaiah Roby. Za moj rojstni dan smo šli skupaj ven in res je neverjetno, kako ga prebivalci Nebraske obožujejo. Skorajda na vsakem koraku smo se morali ustavljati, saj so ga ljudje prosili za slikanje in podpise. V ligo NBA je odšel letos iz Nebraske tudi James Palmer Jr. Odhod v NBA so napovedovali še tretjemu igralcu, a se je pred tem žal poškodoval – strgal križne vezi.
Glede moje prijave na NBA nabor pa je vse odvisno predvsem od mojega zdravja in uspešnosti v letošnji sezoni. Če bosta obe zadevi »na nivoju«, potem se bom tudi sam prijavil na nabor. Kakorkoli, moj primaren fokus v letošnji zaključni sezoni je usmerjen v čim boljši uspeh ekipe in seveda v svoj čim boljši osebni košarkarski napredek pod vodstvom odličnega trenerja in celotne organizacije.
Ste kaj v stiku s slovenskimi NBA-jevci?
V stiku sem nekajkrat na leto z Vlatkom Čančarjem. Skupaj sva bila »cimra« na Evropskem prvenstvu do 18 let. Njemu se je ravno letos uspelo prebiti v ligo NBA in sem zanj zelo vesel, saj je zelo dober igralec in tudi dobra oseba. Ob tem mu želim uspešno krstno sezono v ligi NBA.
Bili ste že blizu igranja za člansko reprezentanco, pa vam je to preprečila poškodba hrbta. Ste tudi zdaj v stiku s selektorjem za prihodnje reprezentančne akcije?
Res je, poškodba mi je to preprečila. Nazadnje sem bil v stiku s selektorjem za zadnji cikel kvalifikacij za svetovno prvenstvo.
Za konec še – kakšne nasvete bi dali mladim slovenskim športnikom, ki se odločijo za študij v ZDA?
Nasvet, ki bi ga dal, je predvsem to, da naj bodo potrpežljivi. Bivanje v ZDA in igranje v NCAA zahteva veliko prilagoditev, tako na njihovo kulturo, način življenja, razmišljanja, kakor tudi samega igranja ter razumevanja sistema delovanja tako NCAA organizacije, univerze, kot tudi samih univerzitetnih ekip. Zavedati se morajo, da tam niso domačini in da imajo nekakšno »tiho« prednost vedno Američani, tako da je trdo delo na treningih in stalno, dnevno dokazovanje neizbežno. Vem za nekatere igralce, ki so presedeli na klopi tudi tri leta, nato pa v zadnji sezoni »eksplodirali«, nekateri celo odšli v ligo NBA, oz. so danes del odlične profesionalne ekipe v Evropi.
Kakorkoli, tako svojo, kot tudi bratovo »college izkušnjo« v ZDA bi priporočil vsakomur. Je nekaj kar ostane… diploma v žepu in košarkarski spomini za celo življenje.
Foto: Osebni arhiv Matej Kavaš
