Toni Kukoč, član legendarne generacije splitske Jugoplastike v 80-tih in 90-tih letih in kasneje eden ključnih igralcev nepozabnega moštva Chicago Bulls, je odkrito ter ostro pokomentiral uvodne epizode dokumentarne serije o Michaelu Jordanu.
V telefonskem pogovoru z novinarjem NBC Sportsa K. C. Johnsonom se je Kukoč obregnil ob prvi dve epizodi dokumentarca The Last Dance, ki govori predvsem o zadnji (šesti) šampionski sezoni božanskega moštva iz Chicaga.
»Upam, da bodo naslednje epizode pozitivnejše in da bodo predvsem slavile košarko, namesto da se številni sprašujejo o tem, kdo je kriv in kdo ne, da Chicago ni osvojil več kot šest lovorik v ligi NBA,« brez zadržkov razlaga 51-letni Splitčan in v nadaljevanju izpostavil nekaj ključnih stvari na poti do zadnjega, šestega šampionskega prstana: »To, kar smo počeli na treningih in pozneje na tekmah, je vredno vsega spoštovanja. Kljub zvenečim imenom je bilo to moštvo 150-odstotno predano tistemu, k čemur je stremelo. Trenirali smo veliko in naporno, da smo prišli do tega naslova, ki je meni osebno še najljubši, saj je prišel kot zaključek nepozabnega obdobja. Zato me takšne stvari še toliko bolj zmotijo in bolijo, ko vidim, da nekateri želijo popačiti to zgodbo oziroma ji pripisati negativno noto,« dodaja nekdanja zvezda Jugoplastike, ki je ob koncu osemdesetih in začetku devetdesetih let trikrat osvojila evropski vrh.
Kukoč je Johnsonu zaupal tudi, kako se je sam znašel v Chicagu. »Pokojni generalni menedžer kluba Jerry Krause, ki je po mojem mnenju najbolj zaslužen za zmagoviti eri Bullsov, je kar tri leta vztrajal in me nagovarjal, naj se jim pridružim. Pred prihodom v Chicago sem živel zelo uspešno evropsko zgodbo najprej z Jugoplastiko in nato še z italijanskim Benettonom, poznejši odhod v NBA pa je bil nekakšna logična posledica razvoja moje kariere. Govoril mi je, da imajo sijajne starejše igralce, kot sta Paxson in Cartwright, pa neverjetne fizično usposobljene košarkarje, kot sta Jordan in Pippen, ki lahko storita vse, kar želita … Rekel mi je, da si predstavlja, kako v protinapad tečemo Michael (Jordan, op. p.), Scottie (Pippen, op. p.) in moja malenkost. In to je pripovedoval s takšno strastjo in zanosom, da sem mu preprosto verjel. Nikoli se ni želel izpostavljati ali pa si pripisovati zaslug za vse uspehe, čeprav je ravno Jerry ta, ki je leta sestavljal to šampionsko generacijo,« se Jerryja Krausea spominja Kukoć ter priznava, da sam sprva ni opazil napetih odnosov med direktorjem in glavnim trenerjem Chicaga, na katere se dokumentarna serija vsaj na začetku močno naslanja.
»Morda sem bil preveč osredotočen na svoje stvari. Sicer nekaj slutiš oziroma v ozadju se čuti določena napetost, toda kot košarkar imaš toliko svojega dela, da ne posvečaš posebne pozornosti ostalim, reciva temu, obrobnim stvarem. Jasno je bilo, da Jordan ne bo igral za nobenega drugega trenerja kot za Phila, prav tako ne Scottie, in tu je bil začetek konca. Kljub temu sem srčno upal, da se bodo nesoglasja uredila in da bomo v nespremenjeni zasedbi vstopili tudi v naslednjo sezono. Da bomo branili naslov, a šele čez leta sem dojel, da so očitno določeni odnosi prišli do točke, ko vrnitve ni bilo več. Toda čas, ki smo ga preživeli skupaj, je bil edinstven in neponovljiv,« s pozitivno noto zaključuje splitski ‘Pink Panter’.
