Globalizacija košarke je postala nova normaliteta in to se čuti tudi v Evroligi. Po tem, ko je v zadnjih dveh desetletjih delež ameriških košarkarjev v najmočnejši evropski ligi narasel za 119%, je športni analitik Dimitrije Ćurčić za RunRepeat storil vpogled, kako so se odrezali »domači« košarkarji, ko pride do igralnega časa oz. minutaže.
Porast tujih igralcev v vseh oblikah evropskih športov je realnost, ki se je začela v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. ZDA je vsako leto rojstni kraj stotinam mladih košarkarskih talentov, ki se nato selijo v ligo NBA ali pa v Evropo, kjer je seveda najbolj zaželena izbira Evroliga. Po drugi strani pa je vse več glavnih NBA zvezdnikov tudi Evropejcev, zato imajo mnogi mladi košarkarji stare celine tendenco slediti njihovim stopinjam.
V zadnjih treh sezonah RunRepeat ugotavlja, da domači (evropski) košarkarji na evroligaškem parketu preživijo 30% igralnega časa, kar je 14% manj kot v prvih petih sezonah, ko so še veljale ostrejše omejitve glede selitev tako ameriških kot evropskih igralcev.
Evroligaška politika nikoli ni strmela proti temu, da bi košarkarjevo državljanstvo vplivalo na to, da tamkajšnji klubi ne bi prejeli kar se da največje kvalitete igralskega kadra. Kombinacija t.i. košarkarske globalizacije in vse večja odmevnost ameriških košarkarjev v Evroligi je najverjetneje glavni faktor za množičen prihod mladih iz Združenih Držav. In medtem, ko se je minutaža ‘domačih’ košarkarjev skozi pretekla leta res znižala, imajo zdaj tudi vsevrstni talenti preko luže priložnost, da se dokažejo na najvišji ravni in pilijo svoje košarkarsko znanje.
Photo: Eurohoops/Eurolague
