Minulo poletje so Dallas Mavericks presenetili s čudno odločitvijo, da svoj seznam igralcev za novo sezono ohranijo bolj ali manj nedotaknjen. Edini vpadljivi pridobitvi sta bila Reggie Bullock in mladi Francoz Frank Ntilikina, oba pa sta praktično že sovpadala z obstoječim stanjem oz. igro, ki jo Dallas goji zadnjih nekaj sezon. Ta odločitev je padla kljub temu, da so varovanci zdaj bivšega trenerja Ricka Carlisla dvakrat zapored izgubili v prvem krogu končnice proti istemu nasprotniku. Toda imeli so vsaj to, da veljajo za ofenzivnega giganta. Navsezadnje so bili Mavsi po napadu v zadnjih dveh letih na osmem in celo na prvem mestu v ligi NBA. Torej vse kar bi moral Dallas storiti je, da se obdrži med ofenzivno elito in pa svojo 22. obrambo v ligi spravi na spoštljiv nivo. Kajne?
Namesto tega so Mavsi letos zaostali tudi v napadu, gledanje tekem pa je za navijače upravičeno postalo takorekoč ‘opravilo’. Trenutno so po napadu na 22. mestu v ligi in videti je, da se stvari dandanes v Teksasu ne izboljšujejo.
Njihov met za tri, sploh glede na njihov stil igre in s koliko strelci je obkrožen Luka je, če smo vljudni, ironičen – 32% izza črte, na 26. mestu v ligi. Na črto prostih metov zahajajo bore malo – 19.1 prostih metov na tekmo, 25. v ligi. Edina stvar, ki v napadu teče solidno je met s polrazdalje, ki ga Dallas zadeva z uglednih 43% – 10. v ligi.
Zagotovo je padec v napadu pogojen oz. rezultat večje prezentnosti v obrambi, se sprašujemo. Navsezadnje je to ravno tisto, kar je pred začetkom sezone pridigal novi trener Jason Kidd. »Največji element je obramba. Tu moramo posvetiti več pozornosti detajlom. Razumeti, da imamo vsi skupen cilj in to je osvojitev prstana. In zato rabimo obrambo. Nazadnje, ko smo tu osvojili prvenstvo, smo nasprotnika ustavljali,« je poleti za Mavs.com dejal Kidd , ki se je z Dallasom leta 2011 povzpel na vrh lige NBA.
Njegov fokus na obrambo je bil osvežujoč. Ta je bila trn v peti in obdelana kritika Mavericksov zadnjih nekaj let in trener, ki bi to narativo obrnil okoli, je prav tisto kar je ekipa potrebovala A skozi 25 odigranih tekem o zavidljivi obrambi ni ne duha ne sluha. Trenutno je Dallas po obrambi na 17. mestu, torej le za štiri mesta višje kot v lanski sezoni. Za nameček Dallas nasprotnim ekipam dovoljuje peti najboljši odstotek meta iz igre v ligi. Da so na drugem koncu igrišča bolj aktivni kot prejšnja leta, je vidno. Tako na parketu kot v številkah. A so še vedno podpovprečna obrambna ekipa. To je za D Magazine pred kratkim izpostavil tudi naš Iztok Franko, košarkarski analitik, specialist za Dallas in hkrati en glavnih piscev za tamkajšnje športne časopise. »Problem je, da Mavericksi dobre obrambe ne odigrajo dovolj pogosto. Ko se to zgodi, gredo stvari hitro iz slabih na slabše. Vsaj pet porazov to sezono je bil zgolj rezultat popolnega kolapsa v obrambi,« je zapisal Franko. Pridobljena energija v obrambi je spodbudna, a za enkrat ne žanje spektakularnih rezultatov.
Mavericksi letos zares ne blestijo v nobeni stvari na katerikoli polovici igrišča. Če bi bili elitni vsaj na eni strani, potem bi najverjetneje lahko kompenzirali s povprečnostjo na drugi. Na mesto tega se iz tekme v tekmo trudijo ali pa ‘mučijo’, dosežejo zmago ali je ne, zadevajo premalo odprtih metov, ne prihajajo redno in efektivno pod obroč in ne izvajajo konsistentne ‘lock-down’ obrambe. Novinar za Mavs Moneyball Ben Zajdel jih je primerjal z baznim modelom Toyota Corolle – “dovolj dobra, da te pelje naokoli, toda nič posebnega.”
Pisarna in trenerski štab, roko na srce, ne moreta samo čakati, da bo žoga večkrat našla pot skozi obroč. Tudi Kidd in njegovo osebje morajo poseči po novih ‘spletkah’, kako doseči točke. Generalna direktorja Nico Harison in Michael Fineley morata premešati zasedbo in če bo pri tem potrebne malce kreative, je pač to njuna služba. Zato je tu denar.
Če Dallas ne bo našel poti iz primeža povprečnosti, se ga bo še naprej držala identiteta, ki se je Mavsi ne morejo otresti zadnjih deset let – ekipa, za katero ni preboja iz prvega kroga končnice.
