Alen Omić, naturalizirani slovenski košarkar, je to sezono začel pri španskemu prvoligašu Joventut iz Badalone. V Kataloniji oz. Španiji, kjer trenutno vlada krizno žarišče glede novega koronavirusa, Omić s svojo družino že tretji teden prebiva v popolni karanteni. Z njim se je pogovarjal MMC, življenje športnika v popolni izolaciji pa pričakovano ni rožnato.
»Doma smo od 13. marca. Ne gremo nikamor, ves čas smo doma. Redko gremo do trgovine. Grozno je, kot bi bil v hišnem zaporu. Še nikoli v življenju nisem bil cel dan doma, zdaj sem že 20 dni zaprt. Niti predstavljal si nisem, da se kaj takega lahko zgodi ali da to sploh lahko zdržim. V Španiji je res katastrofa. Nikogar ni na ulicah, mogoče v celem dnevu vidiš enega človeka, ki pelje na sprehod psa. Moj otrok že 20 dni ni šel iz stanovanja, ker me je strah zanj. Doma ostajam, ker želim biti odgovoren za svojo družino. Če so oni zdravi, je meni lažje. Vse se da narediti tudi doma – na primer trenirati, lahko greš na kavo. Greš pač na kavo na balkon,« pripoveduje Omić, katerega vrnitev v Slovenijo je odvisna od njegovih delodajalcev. Kluba ne sme zapustiti, dokler ne bo potrjeno, da je sezona uradno odpovedana.
»Čakamo na odločitev o nadaljevanju državnega prvenstva. Če bo odpovedano, bomo spakirali in šli domov. Ne vem, kako se bomo lahko vrnili. Res si ne želim biti tukaj, če je pa vsak dan slabše in slabše. Mogoče se bomo vrnili z avtomobilom, če se bo umirilo, morda z letalom … » je zaskrbljen center bosanskega porekla, ki mora po napotkih lige počakati do 24. aprila, ko bo ta sporočila svojo odločitev o morebitnem nadaljevanju. »Stanje je res slabo, ker vsak dan umre 500, 600, 700 in še več ljudi. Tako da v klubu odlašajo iz tedna v teden. Računajo, da bomo nadaljevali sezono, nihče še ne govori o krčenju plač ali o prekinitvah pogodb« nadaljuje Omić, ki pa misli, da v Španiji to leto ne bo več zaigral:
»To ni realno. Že skoraj tri tedne smo doma, zaprti. Ne moreš teči, ne moreš metati na koš, lahko vsak dan opraviš le lažji trening doma. Na primer stabilizacijo, raztezanje, da te ne boli hrbet, ker smo tako hitro nehali trenirati. Mogoče še kakšne sklece ali trebušnjake, to je pa to. Z osebnim trenerjem Filipom Stepišnikom trenirava po videopovezavi. Res se trudim, čeprav doma nimam primerne opreme. Še enkrat, tri tedne smo že doma, nihče se v tem času ni dotaknil žoge. Če bomo nadaljevali prvenstvo, bomo potrebovali vsaj še dodatne tri tedne, da se bomo pripravili. Naša telesa ne bodo pripravljena na hitro vrnitev pri tako napornem ritmu. Na sezono se vedno pripravljamo dva meseca, preden se ta začne – en mesec sami, en mesec z ekipo, da bi sploh zdržali celo sezono«.
Photo: Ekipa-Svet24
